Za ljudi po svetu se je življenje v letu 2020 kljub pospešenemu političnemu dogajanju upočasnilo. Za Evropsko unijo je bilo obvladovanje koronakrize zahteven izziv, a so Evropejci kljub precejšnji črnogledosti ne le stopili skupaj, temveč so skupaj tudi rasli, ustvarjajoč bolj povezano unijo. V letu 2021 bi moralo biti več sodelovanja na svetovni ravni, EU pa bi si morala še naprej prizadevati za »strateško avtonomijo«, da bi lahko v prihodnjih letih in desetletjih lahko ščitila svoje prebivalce in interese.

 

Ni treba posebej poudarjati, da je bilo leto 2020 prelomno. Svet dejansko že več let doživlja različne tektonske premike, vključno – a ne samo – z rastočim nezaupanjem javnosti, polarizacijo in identitetno politiko, mlačno gospodarsko rastjo, rastočimi dolgovi in poglabljajočo se neenakostjo. Soodvisnost se je pred našimi očmi spreminjala v orožje. Trgovina, tehnologija, naložbe, turizem in druga področja dosedanjega čedalje tesnejšega sodelovanja so postali orodje moči in torišča velike tekmovalnosti.

 

Takšno je bilo splošno stanje, ki smo ga imeli v zavesti v vodstvu EU, ko smo prevzeli položaje decembra 2019, tik preden so razmere postale še bolj zahtevne. Evropejce je spreletaval občutek, da se je na preizkušnji znašlo vse, kar nam je drago, pa naj je šlo za večstransko sodelovanje, solidarnost med državami, rodovi in posamezniki ali celo osnovno spoštovanje dejstev in znanosti. Poleg različnih kriz, ki so se kuhale v soseščini EU, in stopnjevanja kitajsko-ameriških napetosti je kot strela z jasnega med nas treščil COVID-19, ki je poglobil vse preostale dolgoročne izzive, s katerimi se spopada Evropa.

 

Pandemijski stresni test

Tega, da se je EU na začetku pandemije spopadala s težavami, ni mogoče zanikati. Bili smo slabo pripravljeni in veliko držav članic se je na začetku nagibalo k temu, da se pusti, da se vsak obvaruje sam. Toda kmalu za tem so sledila iskrena dejanja solidarnosti, ko je veliko držav prevzemalo bolnike iz najbolj ogroženih držav in jim pošiljalo nujno reševalno opremo. Potem so bili sprejeti še ukrepi na ravni celotne EU. Evropska centralna banka je zagotovila zelo obsežno likvidnost, evropska komisija pa je državam članicam dovolila, da z velikimi primanjkljaji podprejo svoja gospodarstva.

Razprava se je hitro usmerila k vprašanju, kako bi EU lahko zagotovila fiskalno podporo najhuje prizadetim državam, vrhunec pa so te razprave doživele z zgodovinskim »skladom za okrevanje«. Rekordnih 1,8 bilijona evrov je bilo dodeljenih novemu instrumentu »EU nove generacije« in za proračun EU v prihodnjih sedmih letih. Še več, razblinili sta ste dve dolgotrajni vodili. Prvič doslej so se voditelji EU soglasno odločili za zelo obsežno izdajo skupnih obveznic in za to, da dovolijo fiskalne transferje – pod pogojem, da bodo sredstva porabljena v skladu s parom prioritet: za financiranje zelenega prehoda in za zagotovitev evropske digitalne prihodnosti.

Na mednarodni ravni je bilo stališče EU jasno: »pandemični svet« potrebuje večstranske rešitve. V skladu s tem vodilom smo živeli tudi, ko so drugi odšli po svoje. Naša (virtualna) donatorska konferenca v maju 2020, ki je bila namenjena zbiranju sredstev za raziskave cepiv, je bila odličen prikaz edinstvenih odlik EU. Medtem ko so si bile ZDA in Kitajska že pregovorno v laseh, je Evropa pohitela in prevzela pobudo pri tem glavnem vprašanju. Še več, to smo storili značilno evropsko (recimo temu »multilateralizem 2.0«) in pri tem sodelovali ne le z vladami, temveč tudi s fundacijami in zasebnim sektorjem.

Evropo je po poletju prizadel drugi val okužb in spopasti se je morala z vnovičnim uvajanjem splošnih karanten. Čeprav imamo veliko več znanja o COVID-19 in o tem, kako ga zdraviti, je »utrujenost zaradi pandemije« navzoča povsod. Še huje, kaže, da pojenjuje tudi začetni gospodarski odboj navzgor, zaradi česar bi kriza utegnila narekovati naša življenja tudi v prihodnjih mesecih – če ne celo letih. Zato se moramo tudi v prihodnje mobilizirati na vseh pomembnih področjih, od javnega zdravja do gospodarstva in varnosti ter upravljanja sveta.

 

Nova priložnost za multilateralizem

Vnovična oživitev multilateralizma bo zato najpomembnejša prednostna naloga EU v letu 2021. Seveda pa tega ne moremo doseči sami. Pričakujemo, da bomo imeli v letu, ki je pred nami, več partnerjev kot v letu 2020. Za ZDA z Joejem Bidnom, ki prihaja na položaj predsednika po Donaldu Trumpu, se pričakuje, da se bodo vrnile k pariškemu podnebnemu sporazumu, vnovič postale podpornice Svetovne zdravstvene organizacije, se vnovič vključile v iranski jedrski dogovor in sprejele bolj tvorno držo v Svetovni trgovinski organizaciji.

Vrnitev Amerike na svetovno prizorišče bo pripomogla k novemu zagonu multilateralizma. Upajmo, da bosta temu sledili tudi Kitajska in Rusija ter da bosta spremenili svoj pristranski in sebični odnos do večstranskega sodelovanja v Združenih narodih in drugje.

Prošnje k »na pravilih temelječemu sodelovanju« seveda pogosto zvenijo manj navdihujoče kot bombastični pozivi k »prevzemanju vnovičnega nadzora«. Poskrbeti moramo, da bo multilateralizem ponudil otipljive rezultate za državljane. Dokler ne bomo imeli zanesljivega cepiva, ne bo varen nihče, zato je najpomembnejše vprašanje glede cepljenja, kdo bo dobil kaj, kdaj in kako. Obstaja resna nevarnost »cepilskega nacionalizma« ali »cepilske diplomacije«, ko se bodo poskušale bogate in vplivne države prebiti na čelo čakalne vrste. Na začetku leta 2020 so nekatere države prek »maskarske diplomacije« pridobivale politične koncesije v zameno za nujno potrebno osebno varovalno opremo. EU bo vztrajala pri povsem nasprotnem pristopu: cepiva je treba obravnavati kot svetovno javno dobro in jih razdeliti na podlagi zdravstvenih potreb.

Druga pomembna multilateralna prednostna naloga v letu 2021 bodo podnebne spremembe, ki so še eno od področij, na katerih je vodilno vlogo prevzela EU. Medtem ko je bil že določen cilj o ogljični nevtralnosti do leta 2050, smo blizu tudi zavezujočemu dogovoru o zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov za 55 odstotkov do leta 2030. Še več, ta prizadevanja so bila, kot kaže, tudi navdih za druge: Kitajska je nakazala svojo namero, da bo postala ogljično nevtralna do leta 2060, Japonska in Južna Koreja pa sta dejali, da bosta to storili do leta 2050. Zdaj potrebujemo za sopotnike na tej poti tudi ZDA, Indijo, Brazilijo in druge velike proizvajalce izpustov.

Podnebne spremembe so eksistencialni izziv našega časa. Kot pri COVID-19 so tudi tu opozorilna znamenja vidna vsem, pa tudi v znanosti je dovolj soglasja o tem, kaj je treba narediti. Razlika je, seveda, v tem, da za podnebne razmere nikoli ne bo cepiva. Zato moramo krivuljo izpustov toplogrednih plinov kar najhitreje obrniti navzdol.

 

Evropska strateška avtonomija

In končno, hkrati z našimi prizadevanji za multilateralizem moramo razviti sposobnost, da ukrepamo samostojno, kadar je to potrebno. Kot sem utemeljeval pred letom dni, morajo Evropejci vzeti svet takšen, kakršen je, in ne kakršnega si želimo, da bi bil. EU se mora »naučiti govoriti jezik moči«.

Pandemija je podkrepila potrebo po evropski strateški avtonomiji, ki se je kot koncept porodila v obrambnih krogih, a se zdaj širi na področje javnega zdravja in veliko drugih področij. Po težki poti smo spoznali, da ima odvisnost od le nekaj dobaviteljev glavnih dobrin svojo ceno – še zlasti, ko je dobavitelj država, katere vrednostni sistem je korenito v nasprotju z našim. Rešitev za to težavo je diverzifikacija in, ko je to potrebno, tudi krajše dobavne verige.

Tu ne gre samo za pomanjkljivosti trga na področju sanitetnega materiala. Pri strateški avtonomiji gre za vprašanje, kako se Evropa lahko loti reševanja vprašanja ranljivih točk na široki paleti področij – od ključnih tehnologij do infrastrukture (kot so digitalna omrežja in računalništvo v oblaku) ter redkih zemelj in surovin, potrebnih za okoljsko preobrazbo. Izogniti se moramo pretirani odvisnosti od zunanjih dobaviteljev na teh strateških področjih. Bistvo tega ni, da bi se zatekli k avtarkiji ali protekcionizmu, temveč da zavarujemo svojo politično neodvisnost, da bomo v prihodnosti ostali gospodarji svojih odločitev.

Nekateri elementi te strategije so bili v letu 2020 že vzpostavljeni. Evropa že uporablja svoj mehanizem za preverjanje tujih naložb. Prav tako krepimo mednarodni pomen evra in pripravljamo dodatne ukrepe pri vprašanjih, kot so javna naročila. Stanje pri tem je ta hip takšno, da ima EU skoraj povsem odprt trg za javna naročila, medtem ko nekateri drugi ostajajo skoraj popolnoma zaprti. Zagotoviti moramo bodisi recipročnost bodisi se lotiti vzpostavitve vnovičnega ravnotežja.

Strateška avtonomija zadeva tudi kibernetska vprašanja. Kako lahko Evropa ravna s podatki? Izogniti se moramo dihotomiji, da podatki pripadajo bodisi velikim tehnološkim platformam (z nizko stopnjo nadzora držav) bodisi državi (vključno z njeno povezanostjo z varnostnim aparatom). Zadnja pomembnejša zakonodaja na področju tehnologije je bila v EU splošna uredba o varstvu podatkov leta 2018 in od takrat se je spremenilo že veliko.

To je torej le nekaj od mnogih izzivov, skozi katere se bo morala prebiti EU v letu 2021. Plovba bo razburkana, a bomo z nje prišli močnejši, če bomo ostali osredotočeni na dve dopolnjujoči se prednostni nalogi: vnovično oživitev multilateralizma in snovanje strateške avtonomije.

Josep Borrell je visoki predstavnik EU za zunanje zadeve in varnostno politiko ter podpredsednik evropske komisije.

 

 

Vir. Finance.si