Globalne emisije toplogrednih plinov so od leta 2015 zrasle za dve milijardi ton na 55 milijard ton. Če bi sodili samo po tem podatku, bi ocenili, da pariški podnebni sporazum ni prav nič pripomogel k omejevanju globalnega segrevanja. Spomnimo, sporazum je bil dosežen leta 2015.

Toda to ni celotna zgodba, so zapisali v nedavnem poročilu podjetja Systemiq in našteli vrsto gospodarskih sprememb, ki jih je pariški podnebni sporazum spodbudil ali pospešil. Povzemamo nekatere navedbe.

 

Kako temeljite so spremembe

  • Podnebna nevtralnost je postala cilj držav, regij in mest, ki skupaj ustvarijo polovico globalnega BDP. Postala je tudi cilj več kot 1.500 podjetij s skupnimi prihodki več kot deset bilijonov evrov. Od leta 2019 so na volitvah v EU, ZDA in Veliki Britaniji zmagali politiki z odločno podnebno usmeritvijo.
  • Ob podpisu pariškega sporazuma je bilo le malo nizkoogljičnih tehnologij konkurenčnih rešitvam, ki so temeljile na fosilnih gorivih. Leta 2020 so bile nizkoogljične tehnologije konkurenčne v sektorjih, v katerih ustvarijo 25 odstotkov ogljikovih izpustov.
  • Uvedba čezmejnega ogljičnega davka je postala realna možnost v EU, Združenem kraljestvu in Bidnovih ZDA. Naštete države skupaj pomenijo več kot 30 odstotkov globalnega uvoza. Možnost uvedbe takšne davčne obremenitve že vpliva na jeklarstvo, proizvodnjo aluminija in tudi na živilsko industrijo. K podnebni nevtralnosti leta 2050 so se med drugim zavezali ladjarska velikana Maersk in CMA CGM in 40 podjetij s 30-odstotnim deležem v globalni proizvodnji cementa. V proizvodnji hrane pa, denimo, bolj dosledno kot pred nekaj leti spremljajo dobavne verige in izsekavanje gozdov.
  • Finančne ustanove so pri poslovnih odločitvah začele upoštevati tudi vpliv naložb na podnebje. Skupna vrednost naložb, pri katerih investitorji upoštevajo okoljske, družbene in upravljavske dejavnike (ESG, environmental, social, governance), se je v zadnji štirih letih podvojila in dosegla okoli 33 bilijonov evrov. Institucionalni investitorji, ki upravljajo dobre štiri bilijone evrov premoženja, so se zavezali, da bodo svoje portfelje prilagodili zahtevam za omejitev segrevanja planeta na 1,5 stopinje do leta 2050. Omrežju za ozelenitev finančnega sistema se je pridružilo 34 centralnih bank.
  • V Franciji, Veliki Britaniji in na Novi Zelandiji je oziroma bo razkritje podnebnih tveganj zavezujoče. Takšna razkritja podpirajo tudi v 1.500 organizacijah s skupno tržno kapitalizacijo več kot deset bilijonov evrov in v finančnih ustanovah, ki upravljajo za 120 bilijonov evrov naložb.

 

Kdo se je približal točki preloma

Našteto dogajanje je oblikovalo razmere, v katerih se številni gospodarski sektorji približujejo točki preloma, pri kateri so nizkoogljične poslovne rešitve konkurenčnejše od tradicionalnih visokoogljičnih. Analitiki družbe Sytemiq so našteli nekaj primerov.

  • V mednarodni energetski agenciji IEA so leta 2014 ocenili, da bo povprečna cena sončne energije dosegla 0,05 dolarja za kilovatno uro leta 2050. Dosegla pa jo je v šestih letih. Elektrarne na nizkoogljične vire so leta 2019 pomenile dve tretjini novih zmogljivosti za proizvodnjo električne energije.
  • Teksas, tradicionalna naftna zvezna država, je postala ena od globalnih voditeljic v vetrni energiji. Veter je leta 2019 pomenil skoraj petino teksaške proizvodnje elektrike
  • Še leta 2016 so gospodarski analitiki napovedali, da bodo avtomobili na notranje izgorevanje leta 2050 pomenili 60 odstotkov vseh prodanih avtov. Današnja pričakovanja so, da bodo v manjšini že v tridesetih letih tega stoletja.
  • Leta 2015 je bilo na voljo vsega nekaj modelov povsem električnih avtov, leta 2019 je bilo na voljo 230 modelov, prihodnje leto jih bo več kot 500.
  • Leta 2015 so prevladovale ocene, da je možno samo delno razogljičenje težke industrije ter ladijskega, letalskega in cestnega transporta. Danes je v razvojni fazi okoli 200 električnih letal. V proizvodnji cementa in jekla izvajajo pilotne projekte razogljičenja. V Čilu, Maroku, Avstraliji in drugih državah nastajajo ogromna vozlišča za proizvodnjo zelenega vodika. Podjetja v večini sektorjev iščejo načine za zmanjšanje porabe primarnih virov.
  • Upravljanje z naravnimi viri postaja vse bolj pomembno tudi v živilski industriji. Javni in zasebni sektor se vključujeta v mehanizme za plačevanje ekosistemskih storitev.

 

Grožnja zamudnikom

Kdor se bo pozno premaknil, bo zamudil pozitivne učinke gospodarskega preoblikovanja, grozijo pa mu počasna rast, nižja produktivnost, manjše število delovnih mest in izguba konkurenčnosti, so zapisali v poročilu.

Avtor poročila je svetovalno podjetje Systemiq, ki ima pisarne v Londonu, Münchnu in Džakarti. Ukvarjajo se, kot pravijo, s povezovanjem ekonomije in narave. Partner podjetja je tudi nekdanji evropski komisar Janez Potočnik.

 

 

Vir. Finance.si